Gornja Radgona

Iz wiki.potnik.si

Skoči na: navigacija, iskanje

Gornja Radgona - mesto sejmov in penine

Občina Gornja Radgona leži v severovzhodni Sloveniji in vzdolž reke Mure meji na sosednjo Avstrijo. V občini so po najlepših pobočjih in slemenih goric zasajeni vinogradi, ki vinorodni pokrajini nad Gornjo Radgono dajejo še posebej lep videz. Naravne danosti v Gornji Radgoni ponujajo aktivne počitniške programe in športna doživetja v vseh letnih časih, na reki Muri raftanje in splavarjenje, jezera ponujajo ribištvo, razviti so kolesarjenje, tenis in pohodništvo. Mesto utripa v živahnem ritmu kulture. Posebna doživetja pa ponujajo destinacije na Apolonijini poti.

Apolonija je bila zeliščarka, obsojena čarovništva, danes pa prevzema vlogo priprošnjice za zdravje in ljubezen. Obiskovalci lahko prevozijo Apolonijino pot s turističnim vlakom, obiščejo številne vinske kleti in v njih poskušajo izvrstne penine in vina (znameniti traminec, avtohtono radgonsko ranino ali druga mirna vina), občudujejo kulturno dediščino (grad Negova), izvire slatine ali pa uživajo v flori in favni na učni poti Lisjakove struge ob reki Muri, ki je še poseben raj za oddih v naravi in za ribiče. Številni mednarodne sejemske prireditve in kulturni dogodki privabljajo obiskovalce z obeh strani meje (Petrovo, Kresovanje, Radgonska polnoč, Leopoldovo, Martinovanje...).

Fotogalerija znamenitosti

Potopisi

+ Dodaj svoj potopis

Najboljši potopisi bodo nagrajeni in objavljeni v najbolj brani slovenski potovalni e-reviji Potnik.si

Dolžina: 2 minuti 45 sekund

Jezik: Slovenščina

Za ogled na celotnem zaslonu kliknite na videu gumb [ ] skrajno desno spodaj.

Turistične destinacije in znamenitosti

Staro mestno jedro – Spodnji Gris

Naselbina pod vzhodnim obronkom Grajskega griča na desnem bregu Mure je nastala konec 13. stol., ko je čez radgonski most stekla cesta za Ptuj in cesta za Ljutomer ter Hrvaško. Franciscejski kataster iz leta 1821 kaže, da se je pod gradom na vzhodni strani ustvarila naravna polica, ki je imela sklenjene hiše prislonjene h hribu (Gornji Gris), za celo višino hiš nižje pa je bila druga vrsta hiš (Spodnji Gris), ki se je na svojem začetku pri reki Muri odpirala v živinski trg, na drugi strani pa v manjši trg pod hribčkom s cerkvijo Sv. Petra. Bilo je tipično obcestno naselje z razširjenim tržnim prostorom, kjer je bilo veliko rokodelcev in obrtnikov (usnjarji, kolarji, kositrarji, ribiči, pasarji, pek, krojač, kovači, mlinar, sodar…).

Še leta 1842 je jedro ostalo isto, pričelo pa se je širiti v svoji dolžini. Ta širitev je dala pečat predvsem Spodnjemu Grisu, kjer so bile predelane hiše, ki so dobile podobo mestnih hiš s portali, balkoni in enostavnimi arkadami. Ta del je postal staro jedro najprej trga nato mesta Gornje Radgone. Spodnji Gris je do 30.10.1923 uradno, politično in cerkveno spadal pod mesto Radkersburg. Danes se v Kerenčičevi ulici poleg kavarnic, šiviljskega ateljeja, frizerskega salona, notarijata in sodišča ob samem vstopu v državo nahaja tudi turistično-informacijski center.

Most prijateljstva

Skozi stoletja je bila zgodba o Radgoni tudi zgodba o mostu, ki je povezoval nekoč Gornji in Spodnji Gris, danes pa povezuje dve mesti, dve državi, dva jezika. Mesto Radkersburg in kraj Radgona ali nekdanji Petersdorf, kot predmestje ali podeželje Radkersburga, je v delu imenovanem Spodnji Gris že od nekdaj povezoval most in je gotovo star toliko kot mesto Radkersburg. Skozi dolga stoletja je bil to skromen lesen most, življenjski živec povezave mesta z okolico. Preko njega je potekala trgovina z različnim blagom (sol, železo, vino, žito, živino) širom po deželah. Meščani so ga zadnjič prečkali na svoji poti na pokopališče, prav tako tudi vsi tisti na smrt obsojeni. Čez ta most je prišel madžarski kraj Matija Korvin, škof Brenner na svoji protireformacijski poti, radgonski huzarji so odjezdili čezenj na svoji poti v Galicijo in Nemci so preko njega vdirali v tedanjo Jugoslavijo. V stoletjih je pod mostom plulo ogromno naloženih ladij v pristan v Spodnjem Grisu. Ob poplavah in visoki vodi ter požarih je bil večkrat uničen. Na sredini mostu je od davnih časov stal lesen križ, na njegovem začetku, na levem bregu, pa mitnica, kjer so vse do leta 1901 pobirali mostnino, saj so bili stroški za obnove in popravila mostu visoki.

Stari leseni most so februarja leta 1929 uničile nakopičene gmote ledu in tovorni promet na tej lokaciji je bil pretrgan. Potniški promet so opravljali čolnarji, pontonirji obeh strani pa so se trudili vzpostaviti začasen most vendar brez uspeha. Obe državi skupaj sta nato zgradili armirano betonski most in ga svečano odprli v februarju 1930. Ta prvi betonski most na reki Muri so porušili nemški vojaki pri svojem umiku leta 1945, angleška vojska pa je leta 1952 postavila pomožni most, ki ga je 1969 zamenjal nov betonski Most prijateljstva, kot sta ga ob odprtju poimenovala takratna predsednika obeh držav. Most prijateljstva je simbol tkanja gospodarskih in prijateljskih vezi. Je simbol, kako se drugačnost lahko najde v podobnosti. Čezenj vodijo sledi ljubezni. V ograjo so vgrajene rondele, ki se ob vetru premikajo in mostu dajejo videz valovanja, kar ponazarja tok reke Mure.

Grad Gornja Radgona

Radgonski grad stoji na 265 metrov visokem griču z lepim razgledom na širšo okolico. V zapisih se prvič omenja v 12. stoletju. Sezidal ga je plemič Radigoj, ki je bil slovenskega rodu in sta po njem grad in kasneje trg in mesto dobila ime. Sprva se je predvidevalo, da ime izhaja iz nemške besede “Rad” (kolo), ki je tudi v radgonskem grbu. Prvi lastniki so bili grofje Spanheimi, nato pa so se lastniki ali upravitelji večkrat zamenjali. Grad je imel v svoji dolgi zgodovini bogato notranjo opremo, v drugem nadstropju so viseli številni portreti Auerspergov iz gradu Kirchberg pri Hartbergu, sobe so imele visoke lončene peči. V gradu je bila bogato opremljena grajska kapela Svete glave. Pred gradom je bil lepo urejen park, ki je skupaj z okoli 50 m dolgim kostanjevim drevoredom in alejo vitezov tvoril zaključeno krajinsko celoto.

Alejo vitezov je sestavljal niz doprsnih baročnih kipov, od katerih sta danes dva še ob vhodu na gornji del gradu. Grad in grajska posest sta bila leta 1931 po dokaj nizkih cenah razprodana. Grad je prevzela banska uprava iz Ljubljane in ga temeljito preuredila v humanitarni zavod. Leta 1938 so grad začeli pripravljati za morebitno obrambno vlogo pred naraščajočo vojno nevarnostjo. Pred II. Svetovno vojno je bila v njem meščanska šola po vojni pa nižja gimnazija, osnovna šola (do leta 1974) ter dom za ostarele. V skoraj dvajsetletnem obdobju je grad hitro propadal, dokler ga ni leta 1992 s posebno najemno pogodbo za 99 let prevzel poslovnež Milan Herzog in ga začel obnavljati. Grad je danes v privatnem upravljanju. Obiskovalci lahko obiščejo grajsko dvorišče in atrij, si ogledajo šolske učilnice iz povojnega obdobja, grajske sobane in kapelo za služničad, obsežno razstavo grajskega herbarija in posedijo v grajski krčmi. Grad pa je tudi primeren za najrazličnejša slavja in dogodke.

Grad Negova

Grad naj bi se razvil iz lesenega strelskega dvorca, ki naj bi tu stal že v 11. oziroma 12. stoletju. Kot grad Vest Egaw se prvič omenja leta 1425, ko so bili lastniki Windenski. Najstarejši del gradu je podkleten enonadstropni severni trakt s kapelo in vhodnim stolpom iz druge polovice 14. stoletja. V 16. stoletju so gradu prizidali še tri trakte s stolpiči, ki so bili povezani z lesenim obrambnim hodnikom. V gradnji se zasledijo poznogotska in renesančna obdobja.

Leta 1615 je graščak Trautmannsdorf pričel graditi "nov grad", ki je dolga, široka in podkletena enonadstropna gosposka renesančna stavba in zakriva pogled na stari del gradu. Uredili so zunanje dvorišče, kompleks obdali z obsežnim obzidjem v katerega so zazidali pritlična gospodarska poslopja in stolpa na severni in južni strani obzidja. Nazadnje (leta 1633) so zgradili renesančni vhodni portal. V tem času je imel grad troje dvižnih mostov in zaščitnih jarkov. Na gradu je delovalo najstarejše sodišče v okolišu in ohranjen je tudi sramotilni steber (pranger).

Grajski kompleks je danes arhitekturna, turistična in poslovna celota, ki ima status kulturnega spomenika. Primeren je za poslovna srečanja, prireditve in organizacijo praznovanj ter porok. V sklopu grajskega kompleksa je urejen bogat zeliščni park. V pristavi je urejen Turistično-informacijski center. Obiskovalci lahko posedijo na grajskem dvorišču ob izbrani domači kulinariki in pijači.

Zeliščni park Negova

V okviru grajskega kompleksa Negova je urejen zeliščni park z nekaj sto označenimi zelišči, grmovnicami in drevesi. Med njimi vodi sprehajalna steza, ki povezuje zeliščni vrt in gozd. Pot je dolga okrog tisoč metrov, za najbolj utrujene ali tiste, ki se ne morejo odreči pogledom narave, pa so postavljene klopi.

Muzej Špital

Ustanavljanje "špitalov" v začetku srednjega veka se pripisuje cerkvenim fevdalcem in samostanom. Nastajali so ob mestnih vratih ali celo zunaj mestnega obzidja. Zavetje so tu našli tujci (hospites), domači reveži, bolni in siromašni ter starci in invalidi. Dobivali so primerno hrano in ležišče. V 13. stol., z nastankom mest in razvojem meščanstva, so jih poimenovali Burgerspital (mestni špital) in so bili namenjeni izključno meščanom. Za Radgono med 13. in 15. st. ni uradnih podatkov o obstoju špitala, le omemba dobrotnikov, Stutenbergov med leti 1438 in 1444, s čimer je podan dokaz o njegovem obstoju in delovanju. Iz leta 1454 pa je podatek o stanovanju oskrbovancev v izpraznjenem avguštinskem samostanu v Radgoni.

Leta 1614 je Ferdinand II. z listino prenesel "špital" iz mesta v predmestje, k cerkvi sv. Petra. Dohodki so pritekali iz "špitalskega" posestva, ki pa je bilo leta 1768 po naročilu vlade prodano, dobiček pa donosno naložen. Prvotna gotska stavba starega špitala naj bi bila sezidana leta 1363. Možno je, da je bila stavba že od začetka špital, za svoje sirote in reveže pa naj bi jo zgradili prebivalci radgonskega predmestja Gris.

V pritličju in nadstropju ima poleg drugih prostorov dvorani, katerih oboki počivajo na štirih toskanskih stebrih. Pritlična dvorana, kjer je bila kapela, se polkrožno odpira v apsido za oltar in edina izstopa iz tlorisnega pravokotnika stavbe. V dani obliki je stavba edinstvena v Sloveniji, visoka strešna konstrukcija s trapezastimi vešali na dveh ravneh pa predstavlja kakovostno in redko strešno konstrukcijo. S prenovo stavbe, ki je bila končana leta 2013, je bila stavbi povrnjena njena renesančna in baročna pričevalnost. V špitalu si lahko ogledate zbirke: Radgonski mostovi, Zgodbo radgonskega Špitala in stalno likovno razstavo.

Muzej je odprt od 1. aprila do 31. oktobra, in sicer:

ob torkih, sredah, četrtkih in sobotah: 12:00 - 16:00,

ob petkih: 14:00 - 18:00,

ob nedeljah in ponedeljkih: zaprto,

za najavljene skupine: po dogovoru.

Cerkve

Cerkev sv. Petra je bila za bogoslužje določena po letu 1545, ko so na grajskem griču podrli cerkev sv. Ruperta in sedež prenesli v mesto Radkersburg. Cerkev se prvič omenja leta 1466, sedanja stavba pa je iz leta 1813, ko je bila zgrajena v glavnem nova stavba, saj je od prejšnje ostala le križeva kapela in cerkveni zid stolpa. Od prejšnje ima obratno lego. Zgrajena je v romanskem slogu, konec 19. stoletja pa je bila še povečana in prenovljena. V vojni leta 1991 je bil uničen zvonik, ki je bil na novo postavljen in leta 1993 je bila celotna zgradba obnovljena.

V fasado ima cerkev vzidano postgotsko razpelo in troje figuralnih nagrobnikov iz prve polovice 17. stoletja. Notranjost cerkve je še kar bogata in poslikana s freskami. Iz razbitin strešne kritine cerkvenega zvonika, ki je bil poškodovan med osamosvojitveno vojno, je izdelan nemi zvon, ki pred cerkvijo stoji v opomin tistim vojnim dogodkom.

Cerkev Marijinega rojstva v Negovi Cerkev v središču kraja je sodila pod okrilje bližnjega gradu Negova. Prvotno gotsko cerkvico je leta 1556 dala postaviti grofica Katarina Trauttmannsdorf. Ker je postala cerkev premajhna, jo je tedanji župnik Andrej Adam Nudl povečal. Sedanja cerkev je bila v celoti zgrajena med letoma 1699 in 1710, o čemer priča tudi letnica na vhodnem portalu. Leta 1850 je bila prizidana še Križeva kapela, in sicer z materialom iz nekdanjega pokopališkega obzidja. Notranjščino sta leta 1927 poslikala Alojzij Mauk iz Kapele in Franc Gornik iz Malečnika. Glavni oltar, posvečen Mariji Devici, je iz leta 1712, stranska oltarja sta postbaročna izdelka. Vsi oltarji so predelani in opremljeni s tirolskimi kipi iz leta 1888. Oltar v Križevi kapeli je preprosto delo iz srede 19. stoletja. Prižnica in orgle baročnega tipa z rokokojsko ornamentiko so iz leta 1760, dopolnjene so bile leta 1893.

Kapelice

V naši občini najdemo številna znamenja, kapelice in spomenike. Najstarejši med njimi, še s poznogodskim značajem, sta kamniti znamenji v Gornji Radgoni in na Meleh. Razen večine sakralnih in nekaj posvetnih spomenikov, je po celi župniji najti še veliko lesenih križev.

V Črešnjevcih sredi žitnih polj sameva novogotska kapelica, ki s svojo obliko posnema vaške cerkvice. Večja kapelica, srca Jezusovega, z notranjim molilnim prostorom in gotsko oblikovanim zvonikom stoji ob nekoč eni izmed največjih kmetij v okolici. Kapela sv. Družine stoji na posesti Zemljičevih in je bila blagoslovljena leta 1901. Kapela ima gotski zvonik, katerega streha je oblita s pločevino.

V Ivanjševskem vrhu stoji kapelica Marije, ki je majhna in štirikotna s tremi vdolbinami na sprednjih straneh. Spredaj je Marijin kip, ki je zaščiten z železnimi rešetkami.

V Ivanjševcih ob Ščavnici je kapela sv. Družine, ki je iz 19. stoletja in je bila namenjena za vaško bogoslužje.

V Negovi najdemo več kapelic, ki so bile postavljene za opravljanje procesij, naprimer Plojeva kapela, ki jo najdemo v smeri iz Sp. Ivanjc pred centrom Negove. Drugo kapelico najdemo v smeri iz Negove proti pokopališču. Kapelice se nahajajo še v Meleh, Lomanošah, Orehovskem vrhu, Plotvičkem vrhu, Policah, Sp. Ivanjcih, Stavešincih in Zagajskem vrhu.

Dvorec Šahenturn

Dvorec Šahenturn je bil sedež velike deželno knežje gospoščine. Njegov nastanek in zgraditev je datiran z letnico 1466, ko je bil Štefan Schak oskrbnik deželnega knežjega urada po katerem je dvorec tudi dobil ime - Schachenamt in pozneje Schachenturn. Bil je strelski dvorec, kakršnih je bilo v teh krajih veliko. Potem se je menjalo veliko oskrbnikov in lastnikov. Za časa cesarske Avstrije so tu služili vojaški rok - 97. pešpolk - možje slovenskega Primorja in Istre. Opremljali in vadili so jih za fronto, strelske vaje so bile v gozdni poseki nad Lomanoši. Zadnja lastnica, do konca druge svetovne vojne, je bila grofica Fünfkirchen, ko je dvorec postal državna last in se je uporabljal kot kasarna za nastanitev graničarjev. Po letu 1991 je dvorec ostal nenaseljen.

Admontski dvorec

Stavbo iz 18. stoletja odlikujejo rezljane vrtnice glavnega vhoda s samostanskim grbom iz leta 1781. Je ostanek posestev, na naših tleh nekdanjega benediktanskega samostana Admont pri Gradcu, ki se omenja leta 1188, ko je bil graščak radgonskega gradu Hartnid von Rakkerspurg, udeleženec križarskega pohoda, skupaj z bratom priča obdaritve samostana Admont s strani nemškega cesarja Friderika Barbarosse.

Železniška postaja

O lokalni železnici v naših krajih se je zahteva prvič pojavila leta 1870. V Radgono (današnji Bad radkersburg) je prvi vlak prisopihal šele leta 1885 in je pomenil začetek konca prevozništva v teh krajih. Železniški most, ki je povezoval oba bregova Mure pa so zgradili šele leta 1890 in takrat je bila prva železniška postaja tudi v današnji Gornji Radgoni. Po otvoritvi sta med Ljutomerom, Radgono in Špiljem (Šentilj) vozila po dva para mešanih vlakov, promet je uravnavala postaja Radgona. Vozili so tudi samo lokalni vlaki Ljutomer – Radgona. Žal so kasneje ukinili meddržavno progo in most porušili, ostala pa je le še železniška tovorna proga. Železniška proga Gornja Radgona – Ljutomer je od 1968 leta namenjena le tovornemu prometu.

Trate

Trate v severovzodnem delu mesta so bile do zgraditve nasipa leta ob Muri pogosto poplavljene in nenaseljene. Na začetku Trat, na današnji Lackovi ulici 17, stoji zgradba iz leta 1535, kjer je bila v času protestantizma najstarejša znana šola v naših krajih. V tej hiši je bila tudi urejena prva protestantska molilnica izven mesta Radkersburg. Po pregonu protestantov so šolstvo prevzeli samostani (predvsem jezuiti do leta 1773, ko so red ukinili. Otroke so na elementarni stopnji poučevali v materinem jeziku, na gimnazijah in visokih šolah pa v nemščini in latinščini.). Osnovno šolstvo se je v Gornji Radgoni razmahnilo po letu 1805, ko je bila s prostovoljnim delom in darili zgrajena nova šola, ki so jo že leta 1823 povečali. Na zgradbi Trate 17 sta dve spominski plošči in sicer plošča o ustanovnem sestanku OF borbenih Radgončanov, ki jih je vodil tov. Kuhar Štefan - Bojan, prvi sekretar KP in plošča v spomin na tov. Otona Jemca, delavca za pravice delovnih ljudi, ki je bil 1942 leta ustreljen kot talec.

Kužna znamenja

Na področju občine se nahaja več kužnih znamenj, ki spominjajo na obdobje zlasti med leti 1679 in 1683 ko je ta bolezen pobrala dve tretjini vsega prebivalstva v župniji, ki je takrat štela 3700 duš. Na glavnem mestnem trgu ob Partizanski cesti se nahaja poznogotsko kamnito kužno znamenje iz leta 1525. Znamenje ima zavit steber, ki nosi na tri strani odprto hišico z usločeno štiristrano piramidasto streho. V hišici je kip sedečega Kristusa. Je eno najlepših znamenj tega tipa v Sloveniji.

Smodniški stolp

Smodniški stolp je kamnita zgradba na robu Gornje Radgone, ki je nekdaj služila shranjevanju smodnika. Zgradili so jo leta 1535 iz debelih kamnitih kosov, ki jo pokriva lahka strešna konstrukcija. Zaradi varnosti je bil postavljen zunaj mesta.

Spomeniki

Spomenik ECCE HOMO (glej človek) je bil postavljen pri mostu z dnem 26. maja 1726. V letu 1975 je bil premeščen na sedanjo lokacijo. Na podstavku stoji šesterokotni steber katerega vrh zaseda kip Kristusa s trnjevo krono na glavi. Pod kipom Jezusa je razpelo, še nižje pa kip Matere Božje.

Ob cerkvi Sv. Petra v Gornji Radgoni so postavili spomenik - svetilnik v spomin padlim žrtvam in Maistrovim borcem iz I. svetovne vojne. Načrt zanj je izdelala skupina arhitektov iz šole Jožeta Plečnika po osnutku Simona Kregarja iz Ljubljane. Umetniško delo je bilo iz brušenega pohorskega granita, visoko 6,5 m. V sredini spomenika se je dvigal 4 m visok steber z bogatim kapitelom iz belega dalmatinskega marmorja. Simbolična zamisel spomenika je bila "Svetilnik miru", ki so ga odkrili 02. 06. 1940 leta in je nosil napis "Svetilnik - spomenik padlim žrtvam in Maistrovim borcem v Gornji Radgoni". V betonski podstavek spomenika so vzidali listino, ki jo je spisal Korl Mavrič, upokojeni šolski upravitelj in najstarejši član posebnega odbora za postavitev spomenika. Listina je vsebovala zapise dogodkov ustreljenih upornih vojakov leta 1918 v gornjeradgonski vojašnici in delovanje Maistrovih borcev v Gornji Radgoni. Žal so ga že v aprilu leta 1941 razstrelili nemški zavojevalci, ki so prodirali v Jugoslavijo in zasedali naše ozemlje. Domačini so po letu 1945 sestavili ostanke, leta 2004 pa je bil obnovljen.

Spomenik Padlim borcem NOV in žrtvam fašizma, postavljen leta 1961, je oblikoval M. Černigoj. Na njem je zapisano: »Neuklonljivim, ki življenja so v boju za svobodo darovali in vsem, ki v narod svoj v najtežjih dnevih zvesto so in neomajno verovali. V zahvalo dviga se tu spomenik junaških borb in zmag glasnik«.

Spomenik Manka Golarja je delo kiparja Bratuša iz Negove. Postavljen je bil ob 10. obletnici njegove smrti , dne 06.06.1998 pred Vzgojno varstvenim zavodom – vrtcem Gornja Radgona, ki po njem nosi svoje ime že od leta 1989. Spomenik stoji na nizkem podstavku. V sredini kipa je portret Manka Golarja, okrog njega so v bron ulite otroške risbice, na temo Golarjevih pesmi, ki jih je namenil cicibanom.

Domačija Petra Dajnka

Peter Dajnko (1787 - 1873) jezikoslovec, slovničar, pisec in pesnik, je skušal v slovenski književnosti uveljaviti vzhodnoštajersko narečje in po njem imenovano pisavo dajnčico, kar se ni uveljavilo. Njegov najpomembnejši dosežek je knjiga o čebelarstvu (Čelarstvo, 1831). Dajnkova rojsta hiša je ena redkih še ohranjenih in obnovljenih tipičnih panonskih hiš, kritih s slamo, izdelanih iz tramov (cimper) in obdanih z ilovico. Hiša je stara 350 do 400 let, ohranjen je bivalni del hiše v katerem je priklt z razstavo ohranjene etnološke zbirke starega orodja, hiška z originalnim kotom (miza in klop) in lončeno pečjo in črno kuhinjo. Ohranjenih je nekaj originalnih dokumentov lastnikov in Petra Dajnka.

Klet Pod slapom

Mesto Gornja Radgona je v Sloveniji in tudi po svetu znana predvsem zaradi svojih izvrstnih penečih in mirnih vin. Trto so k nam prinesli stari Rimljani, v starih kronikah pa lahko zasledimo, da so trto na našem območju gojili že v 12. stoletju in meščani Radgone so v 14. stoletju imeli od vojvode podeljen poseben privilegij za tovorjenje vina po vsej Štajerski in ostali Avstriji brez carine in mitnine. Predhodnika gornjeradgonskega vinogradništva sta bila vinarja Kleinošek, katerega štajersko penino so prodajali že davnega leta 1852 in Bouvier, ki je sloves radgonskih vin ponesel v svet. Danes družba Radgonske gorice proizvaja priznana "s soncem obsijana" vina, ki zorijo v kleteh grajskega hriba. Možni so vodeni ogledi kleti z degustacijo ter vožnja med vinogradi s turističnim vlakcem.

Spominski park Nikoli več

03.06.2001 so pod hribom cerkve Sv. Petra na majhnem trgu postavili obeležje v spomin 10. obletnice vojne za samostojno Slovenijo. Na podstavku stoji plošča z napisom "Nikoli več" v treh jezikih, devet kromiranih pokončnih cevi s kapiteli predstavlja devet slovenskih dreves (vsako pokrivalo ima svojo obliko) kar si je zamislil umetnik Bratuša, topovske cevi pa so bile zasežene jugoslovanski vojski in so prepuščene času, ki jih bo uničil in kakor bodo izginile cevi, naj bi izginila vojna in vojskovanje.

Hiša dr. Franca Simoniča in dr. Janka Šlebingerja

Ob vznožju grajskega hriba pri cerkvi sv. Petra stoji hiša v kateri je živel dr. Franc Simonič, zgodovinar in slavist, ki je s svojim bibliografskim delom uredil slovensko knjižno žetev od prve Trubarjeve knjige iz leta 1550 do leta 1900 in jo pri Slovenski Matici v Ljubljani izdal kot Slovensko bibliografijo. Tu je živel tudi, ko je postal Simoničev zet, dr. Janko Šlebinger, vodilni slovenski bibliograf, ki je po letu 1945 na novo usmeril Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani in osnoval bibliografski oddelek, brez katerega si danes skoraj ni mogoče zamisliti znanstveno neoporečnega raziskovanja slovenske preteklosti.

Trstenjakov dom

Dom ima ime po duhovniku, psihologu, filozofu in akademiku dr. Antonu Trstenjaku (1906 do 1996). Zgrajen je bil leta 1995 ter namenjen za potrebe pastoralnega, kulturnega, znanstvenega in umetniškega delovanja župnije G. Radgona. V večnamenski dvorani, kjer je postavljen doprsni kip dr. Antona Trstenjaka, je na ogled razstava njegovih del.

Aleja velikih

Gornja Radgona je bila zaradi svoje ugodne lege ob reki Muri in ob vznožju vinogradov ter zaradi strateškega položaja srečevališče mnogih ljudi. Zato je Gornja Radgona postala prostor različnih ustvarjalcev, učenjakov, umetnikov. Med njimi je tudi osem "prebivalcev" Aleje velikih, ki so s svojim ustvarjanjem ljudem v bližnji in daljni okolici vlivali upanje ter v njih prebujali narodni in človeški ponos. Eni so zaznamovali predvsem regionalno družbeno in kulturno dogajanje, drugi so pustili pečat v nacionalni znanosti in kulturi.

V aleji danes stojijo kipi: ­*Dr. Anton Trstenjak, akademik, psiholog, teolog,

  • Peter Dajnko, jezikoslovec, čebelar, pisec,
  • Anton Krempl, narodni buditelj, zgodovinar, pisec,
  • Jože Veršič, izdelovalec ročnih in nožnih protez,
  • Manko Golar, pesnik, ravnatelj, zborovodja,
  • Dr. Franc Simonič, bibliograf, bibliotekar,
  • Dr. Janko Šlebinger, bibliograf, literarni zgodovinar,
  • France Veber, filozof,
  • Janez Akvila, slikar.

Mestni park Gornja Radgona in Lisjakova struga

Mestni park Gornja Radgona se nahaja na treh hektarjih je preko športnega parka ob reki Muri povezan z gozdnim parkom Lisjakova struga. Sprehod po učni poti sledi dvema krajinskim elementoma – vodi (vodomet v mestnem parku, reka Mura, vodne depresije v Lisjakovi strugi) in gozdu (parkovni gozd, varovani/poplavni gozd, naravni gozd). Učna pot povezuje posamezne točke ter ponuja zanimive zgodbe o naravi.

Naravni biser Lisjakova struga spada med varovalne gozdove in ekološko pomembna območja ter pomembno prispeva k ohranjanju biotske raznovrstnosti. V naravni učilnici, Lisjakovi strugi, se nahaja nekaj predstavnikov drevesnih vrst, ki so zaščiteni pod državnim ali lokalnim varstvom (npr. črni topol in bela vrba). Bogastvo naravnih danosti s pridom koristi staro in mlado. Predšolski in šolajoči se otroci prihajajo v Lisjakovo strugo, kjer spoznavajo, proučujejo in raziskujejo rastline in živali našega kraja skozi vse leto, v vseh letnih časih. Za rekreacijo je poskrbljeno z igriščem za odbojko na mivki, baliniščem ter košem za igranje košarke. Obstaja tudi možnost organizacije različnih večjih in manjših družabnih prireditev, za katere je poskrbljeno v pokritem prostoru, ki sprejme preko 150 ljudi. Lisjakova struga je prostor, kjer si lahko organizirate kak piknik, se zabavate, igrate razne športe in seveda tudi ribarite.

Izleti v okolici destinacije

Tematske poti

Apolonijina pot

Rdečelasa Apolonija je potomka ženske, ki so jo še v 18. stoletju v Gornji Radgoni obsodili čarovništva. In to zgolj zato, ker je zdravila ljudi in živali z zelišči in znala iz enake količine mleka kot ostale kmetice pridelati več masla. Čeprav je veliko poti, ki so primerne za kolesarjenje ali pohodništvo, se na ogled najraje poda s turističnim vlakcem. Med potjo ji gostoljubni ljudje ponujajo kvasenice, prleško gibanico, ocvirkovico ter orehovo in makovo potico.

Prej stopi še do vinske kleti pod romantičnim slapom in se osveži s peninskimi mehurčki in avtohtono ranino. Postrani ošine še Špital, edinstveno stavbo z začetka 17. stoletja, in Park spominov Nikoli več, ki spominja na boje za osamosvojitev države. Ustavi se v Aleji velikih, posvečeni znamenitim Radgončanom, in se vzpne še do cerkve sv. Petra, pot nadaljuje do Ivanjševske slatine, kjer na kratkem postanku pije iz rodne zemlje bruhajočo vodo, za katero se je še do nedavnega govorilo, da jo pod zemljo kuhajo prav coprnice. Še malo in že je v Negovi, kjer jo pričakajo v baročnih oblačilih in ji z namazano besedo odigrajo Gorsko pravdo. Po ogledu Marijine cerkve jo ob prangerju opomnijo k primernemu vedenju.

Obnovljeni grajski lepotec iz 14. st. jo povabi med svoje zidove. Ob grajskem obzidju si v Doživljajskem in zeliščnem parku med štiristo zelišči utrga svoje. A treba bo nazaj, saj se v mestu začenja veliki sejem. Vrača se skozi Črešnjevce, kjer se je v tipični panonski hiši rodil Peter Dajnko, ki je ljubil črke in čebele. Oddahne si šele v Lisjakovi strugi ob reki Muri. Tam v pomladnih dneh nabirajo čemaž, v poletnih pa pripravljajo ribje piknike. Ker se zaljubljenka v življenje ne brani dobre hrane, pod večer zavije na eno izmed mnogih turističnih kmetij in si privošči kislo juho z ajdovimi žganci in krvavice s kislim zeljem. Potem izgine v noč. V zraku pa še dolgo lebdi vonj po suhih krhljih in janežu. Na njeno popotno palico obiskovalci vežejo trakce za izpolnitev zdravstvenih in ljubezenskih želja.

Obmejna panoramska pot

Od Trat nas pot popelje v lepo Apaško dolino, v zaplato ravninskega sveta ob Muri, ki je zelo rodovitno in posejano z različnimi poljščinami. Preko Vratje vasi nas pot naprej vodi v Zg. Konjišče, kjer se lahko naužijemo čistega zraka in uživamo v okolju rekreacijskega in ribiškega središča. Primeren prostor tudi za počitek, sprehodimo se lahko do debla hrasta, ki je bilo najdeno na notranji strani nekdanjega rečnega meandra. Hrast je odmrl pred približno 1385 leti, takrat je bil star okoli 200 let. Iz Konjišča potujemo v Črnce, kjer se lahko ustavimo pri dvorcu v ravnini in obiščemo tri kužna znamenja. Pot nadaljujemo v Nasovo in obiščemo tamkajšnji turizem na kmetiji "Marko", v Lešane in Spodnjo Ščavnico.

Zanimiv je postanek pri mogočnem 300 let starem "Niderlovem hrastu", ki je največje in najstarejše tovrstno drevo v Pomurju. V nadaljevanju poti krenemo proti Policam in Hercegovščaku ter uživamo v lepotah razgibane, z vinsko trto posejane pokrajine ter občudujemo panoramo preko slovenskih meja. V Hercegovščaku se ustavimo v starem botaničnem vrtu. Zadnja točka na obmejni Panoramski poti tostran meje je mesto Gornja Radgona.

Trstenjakova pot

Pot se začne pri mednarodnem mejnem prehodu v Gornji Radgoni. V njegovi bližini je Trstenjakov dom. Preko Hercegovščaka, kjer je botanični vrt in Polic prispemo do Aženskega Vrha. Pri Lastomercih, kjer je kmetija odprtih vrat ˝Jagoda˝, prispemo v Ščavniško dolino. Tu si lahko potešimo žejo ob številnih izvirih mineralne vode. Od Ivanjševcev se sprehodimo do znanega naselja Negova, kjer si velja ogledati grad iz 15. stoletja. Osvežimo se lahko v slikovitem in botanično bogatem Negovskem jezeru, ob katerem stoji dom znanega ˝dobrega človeka ˝ Ivana Krambergerja.

Negovo lahko izkoristimo za daljši počitek in za ogled okolice, ki skriva več pomembnih elementov kulturne in arhitekturne dediščine z izvirnimi primesmi slovensko-goriške pokrajine. V nadaljevanju se znova sprehodimo po Ščavniški dolini, mimo slikovitih Sp. Ivanjc in Očeslavcev (z znanim Očeslavskim slatinskim vrelcem) in se od vode preselimo k vinu, na območje Radgonsko - kapelskih goric. Med vinogradi in zidanicami z žlahtno kapljico nas pot pripelje na Janžev Vrh, kjer je čudovit razgled na Panonsko nižino. V tej deželi, v vasi Rodmošci, je bil rojen dr. Anton Trstenjak. Pri Policah se Trstenjakova pot priključi na Obmejno panoramsko pot v smeri Gornje Radgone.

Vinske poti

Območje Vinskih poti Gornje Radgone, znano po dobri vinski kapljici, vas bo presenetilo s svojo zgodovino. Žlahtna kapljica zlate radgonske penine Vas bo s svojimi mehurčki navdušila za ogled vinskih gričev in vam vzbudila tek do pristne domače hrane. Pot, dolga 38 kilometrov, se začenja v mestu Gornja Radgona in pelje po gričevnati pokrajini skozi naselja Hercegovščak, Police, Zbigovci, Ivanjševski Vrh, Ivanjševci, Lokavci, Negova, Ivanjski vrh, Spodnji Ivanjci, Stavešinci, Stavešinski Vrh, Ptujska cesta, Orehovci, Orehovskih vrh in Črešnjevci. Bogata naravna in kulturna dediščina vas bo prepričala z vso svojo zanimivostjo in pestrostjo. Na pot se lahko odpravite peš, s kolesom, z avtomobilom ali vlakcem.

Pot med vrelci življenja

Malo je dežel, ki bi se lahko ponašale s tolikšnimi naravnimi vrelci kot področje Slovenskih goric in Obmurja. V dolini srednjega toka reke Ščavnice in Pesnice ter območja Radencev je največ naravnih vrelcev mineralne vode. Kdaj so ljudje začeli uporabljati mineralno vodo za pitje je težko ugotoviti. Gotovo jo pijejo od davnega, saj so pri urejanju naleteli na arheološke prazgodovinske najdbe, ki pričajo, da so vrelce izkoriščali že v pradavnih časih. Vrelci naravne mineralne vode so bili ljudem, ki so bivali v bližini izvirov, stalni in zdrav vir osvežujoče pitne vode, zlasti v poletnih mesecih, ko so se z njimi odžejali pri delu na poljih in travnikih. Ker se naravne mineralne vode odlično mešajo z vini in jabolčnikom ter sokovi, so bile zelo priljubljene in iskane. Ko še ni bilo toliko steklene embalaže, so jo točili v lončene ročke ali pütre. V njih je ostala hladna.

Znano je, da so v lončene posode, ki so bile izdelane v obliki steklenic točili v industrijskih obratih tudi v Radencih, kar je mogoče videti v Radenskem muzeju. Naravno mineralno vodo so uporabljali v gospodinjstvu, npr. pri peki peciva in močnikov, ko še ni bilo pecilnih praškov. Vlivali so jo na tlačeno zelje, ki so ga pripravljali za kisanje. Večina vrelcev se nahaja v ravninskem delu. V preteklosti so bili vsi izviri urejeni tako, da so bili obdelani v obliki kvadratne kašte iz kamna ali hrastovega lesa. Slatino so iz njih zajemali. V novejšem času so nekatere vrelce uredili tako, da mineralna voda priteka iz vrelca po ceveh. Izvire, pri katerih so ljudje zajemali naravno mineralno vodo, so poimenovali po bližnjih domačijah. Mnoge, zlasti tiste, ki so se nahajale v središču vasi, so poimenovali po krajih (Očeslavska, Lokavska, Stavešinska, Ivanjševska, Radvenska, Polička…).

Z industrijskim izkoriščanjem vrelcev in masovnim polnjenjem ter prodajo za široko potrošnjo so začeli naravne izvire opuščati. K temu je prispevala blaginja, ki omogoča nakup slatine v primerni embalaži. Za naravne vrelce so skrbele vaške skupnosti ali občine. V Stari Jugoslaviji je za ureditev naravnih vrelcev poskrbela tedanja banovinska vlada. Tako urejen vrelec se je ohranil v Ivanjševcih ob Ščavnici - Ivanjševska slatina.

Kolesarske poti

Kolesarske in pohodniške poti v neokrnjenem območju rek med Muro in Dravo najdete na tej povezavi:

Povezava

Uživali boste lahko v številnih naravnih znamenitostih in pestrem kulturnem dogajanju

Potovalni načrti

Prireditve in kultura

Številne organizacije, zavodi in društva skrbijo za pestro ponudbo prireditev in dogodkov v občini: glasbeni nastopi, koncerti, gledališke, lutkovne in baletne predstave, razstave, literarne predstavitve, raznovrstna predavanja in delavnice, športne in sejemske prireditve… Mnoge od njih so postale tradicionalne: Trstenjakov pohod, Fašenk, Dan zemlje, Kresovanje z baklado, sejem Petrovo, Radgonska polnoč, Športaj s Klinko, Dan odprtih kleti, Otroški grajski tabor v Negovi, sejemska prireditev Mala maša v Negovi, Grajska trgatev, Martinovanje na prostem, sejem Leopoldovo, Pravljično mesto Gornja Radgona.

Muzeji in galerije

V mestnem muzeju Špital so na ogled: ­*stalna razstava Radgonski mostovi, ­*stalna likovna zbirka, ­*zgodba radgonskega Špitala, ­*občasne razstave zbiralci v odprtem depoju.

V Domu kulture je urejena galerija, kjer se skozi vse leto vrstijo fotografske, slikarske in kiparske razstave:

Sejmi

Gornja Radgona je mesto sejmov in penine. Tradicija sejemske dejavnosti je dolga že nekaj stoletij, saj je kraj imel že v srednjem veku pomembne tržne privilegije, zlasti v trgovini z vinom. V letu 1401 je bila prepovedana trgovina po vaseh in so bili določeni sejmarski dnevi. V 19. stoletju so iz nekdanjih semnjev nastali sejmi. Najstarejši sejemski prireditvi sta letna sejma Petrovo (29. junija) in Leopoldovo (15. novembra). Septembra 1877 je bila v Gornji Radgoni velika kmetijska razstava, ki jo je po pričevanju v treh dneh obiskalo kar 15 tisoč obiskovalcev.

V šestdesetih letih 20. stoletja je vse bogatejša industrijska in kmetijska ponudba okrepila zamisel o širitvi sejemske dejavnosti in tako so 1962 pripravili prvi Pomurski sejem, ki se je kmalu razvil v pomembno mednarodno prireditev. Družba pomurski sejem sedaj letno organizira po pet odmevnih sejemskih prireditev. Pomladni sejem, Naturo, Green, Lov in ribolov, Medical, AGRA, Sobra, Sejem Inpak, Post viva.

Zemljevidi in geografija

Zemljevid

Zemljevid Gornja Radgona

Gostinsko turistična karta

Gostinsko turistična karta


Območja

Vreme in klima

Zgodovina

Ozemlje občine je bilo naseljeno že v prazgodovinski dobi, kar so dokazale najdbe gomil na vzhodni strani gradu leta 1789 (orožje, čelade, meči, črepinje), pri opekarni je leta 1830 odkopana gomila odkrila skeletni pokop iz starejše železne dobe z vsemi pridevki (meč, sekira, sulice, igla, žara in bronast voziček), pri železniški postaji iz leta 1960 (črepinje iz bronaste dobe) in najdbe pri avtobusni postaji iz leta 1968 (preperelo okostje z ročno izdelanimi glinastimi posodicami). Žal nadaljnje raziskovanje in zasledovanje kulturnih tal iz različnih razlogov že tedaj ni bilo mogoče.

Kadar govorimo o Radgoni, imamo pred očmi sosednjo Radgono - Bad Radkersburg. Samo ozemlje današnje Gornje Radgone je bilo verjetno nekdanji Petersdorf z nekaj kmetijami, ki se omenja v Otokarjevem urbarju iz leta 1265 - 1269, ko je bila sosednja Radgona ustanovljena kot trg pod kraljem Otokarjem II Přemyslom. Seveda je bil kraj, tako kot bližnja okolica, odvisen od Radgone in kar je zadevalo mesto, je vplivalo tudi na to področje. Ime "gornja" je dobila, ker leži pod grajskim hribom, kjer je bila edina povezava s sosednjo Radgono ulica Spodnji Gris, ki je z Gornjim Grisom sestavljala tedanje mestno jedro.

Prve otipljive podatke o Radgoni dobimo od konca 11. stoletja. Zgodovina Gornje Radgone je močno povezana tudi z gradom. V zapisih se grad prvič omenja v 12. stoletju. Sezidal naj bi ga plemič slovenskega rodu, Radigoj. Po njem sta grad in kasneje trg ter mesto dobila svoje ime. Prvi lastniki so bili grofje Spanheimi, nato pa so se lastniki ali upravitelji menjavali.

V 15. stoletju se je v mestu razcvetelo gospodarstvo. Prepovedana je bila trgovina po vaseh in leta 1401 so bili določeni sejmarski dnevi – kar je prvi pisni dokaz o Radgoni kot sejemskem mestu. Skozi dolga stoletja je mesto s predmestjem povezoval skromen lesen most. Preko njega je potekala trgovina, čezenj je prišel madžarski kraj Matija Korvin, Nemci so preko njega vdirali v tedanjo Jugoslavijo. V stoletjih je pod mostom plulo ogromno ladij v majhno pristanišče v Spodnjem Grisu. Ob poplavah ter požarih je bil večkrat uničen. Na sredini mostu je stal lesen križ, na bregu pa mitnica, kjer so vse do leta 1901 pobirali mostnino.

V letih 1546 in 1746, v obdobju čarovniških procesov na Slovenskem Štajerskem, se je na območju Gornje Radgone zvrstilo med 250 in 300 procesov. Tla za tako početje so bila ugodna predvsem zaradi velikih poplav, slabe letine, kuge, vpadov Turkov in pohodov Krucev. Prvi proces v Gornji Radgoni je bil leta 1648 (kravji pastir naj bi z mrtvo žabo začaral tuje konje). Zadnji proces v Gornji Radgoni in tudi na Štajerskem pa je bil med leti 1744 in 1746 proti Apoloniji Herič in Simonu Kuklu iz znanega »čarovniškega gnezda«, Veržeja. Kukel je pred izrekom obsodbe umrl, graška vlada pa je 01. 07. 1746 ukazala krvnemu sodniku, naj jetnico Apolonijo izpusti.

Vinogradništvo

Občina Gornja Radgona ima bogato vinogradniško in vinarsko tradicijo, ki sega v stari vek, ko so današnje Radgonsko-Kapelske gorice spadale v širše območje Slovenskih goric. Prevladujoči blago razgiban gričevnat svet nudi ugodne naravne danosti za pridelavo kakovostnega vina. Vinogradništvo kot skupek različnih opravil, od katerih so nekatera že postala del bogatega lokalnega etnografskega izročila, ni le zgolj gospodarska panoga ampak tudi turistična zanimivost. Na Šlebingerjevem bregu številka 14 uspeva ena najdebelejših in najstarejših trt v Sloveniji. Glavno deblo z obsegom 72 cm sestavljajo 4 po cepljenju med seboj združena stebla. Vinogradniška kulturna krajina, manjše in večje kleti ob vznožjih ali na vrhovih vinorodnih hribov, vinogradniške šege in običaji tako privabljajo čedalje več obiskovalcev. 38 km dolga vinska turistična pot, ki povezuje vinorodne kraje v občini in obiskovalcem nudi pristno doživetje vinogradniškega izročila.

V Gornji Radogni je že leta 1852 domačin Alojz Klenošek izdeloval penine, leta 1882 pa je švicarski priseljenec Clotar Bouvier ustanovil podjetje za izdelovanje penine iz domačega vina po francoskem načinu (Méthode Classique). V radgonskih kleteh podjetje Radgonske gorice na leto napolni okrog 300.000 steklenic zlate penine, ki jo pridobivajo na klasični način, in srebrne penine, ki jo proizvajajo na industrijski način (Méthode Charmat). Med pridelanimi tihimi vini ima posebno mesto dišeči traminec, najbolj uveljavljena blagovna znamka pa je kakovostno,»od sonca razvajeno«, vino Janževec. V bližnjem Hercegovščaku pa domuje tudi izvrstna Frangeževa penina, ki slovi zlasti po sadnih okusih.

Hrana

Med najznačilnejše domače jedi v tem predelu Slovenskih Goric sodijo gotovo:

  • Gobova juha z ajdovo kašo
  • Prleška kisla juha
  • Krvavice s kislim zeljem
  • Ocvirkovca
  • Prleška gibanica
  • Kvasenica s skutnim ali orehovim nadevom
  • Orehova potica

Vse to in še več vam postrežejo v številnih mestnih in okoliških gostilnah ter turističnih in izletniških kmetijah.

Gostinski ponudniki

Casa del Nonno

Panonska ulica 10, Gornja Radgona

Telefon: +386(0)59 143 946

Odpiralni čas:

ponedeljek – sobota: 8.00 - 22.00,

nedelja in prazniki: 11.00 - 22.00.


Gostilna Adanič

Mele 27a, Radenci

Telefon:+386(0)2 562 11 78

Odpiralni čas:

torek - sobota: 11.30 - 21.00

nedelja: 11.30 - 15.00

ponedeljek: zaprto.

Za skupine po dogovoru.


Gostilna Ajda

Ptujska cesta 14, Gornja Radgona

Telefon: +386 (0)2 564 95 20

Odpiralni čas:

ponedeljek - sobota: 8.00 - 22.30

nedelja: 8.00 - 21.00.


Gostilna Izvir

Ljutomerska cesta 27, Gornja Radgona

Telefon: +386 (0)40 815 727

Odpiralni čas:

ponedeljek - sobota: 10.00 - 22.00

nedelja: 11.00 - 18.00.


Gostilna Mencinger

Črešnjevci 74, Gornja Radgona

Telefon: +386 (0)2 561 12 41

Odpiralni čas:

torek - sobota: 9.00 - 21.00

nedelja in prazniki: 11.00 - 15.00

ponedeljek: zaprto (razen za skupine).


Gostilna, picerija in pivovarna Kostanj

Ptujska cesta 45, Gornja Radgona

Telefon: +386 (0)2 562 13 70

Odpiralni čas:

vsak dan od 7.00 - 22.00.


Pizzerija Potač

Trg svobode 18, Gornja Radgona

Telefon: +386(0)2 564 10 40

Odpiralni čas:

ponedeljek - četrtek:10.00 do 21.00/22.00,

petek in sobota od 10.00 do 22.00/23.00,

nedelja in prazniki od 11.00 do 21.00/22.00.


Restavracija "M" Šmid

Partizanska ul. 42, Gornja Radgona

Telefon: +386(0)2 561 12 20

Delovni čas: vsak dan od 8.00 do 22.00.


Kmetija Fleisinger

Spodnji Ivanjci 31, Sp. Ivanjci

Telefon: +386 (0)31 612 721

Odpiralni čas:

za skupine po dogovoru.


Turistična kmetija Benko

Spodnja Ščavnica 10, Gornja Radgona

Telefon: +386 (0)2 564 82 55

Odpiralni čas:

vse dni 10.00 - 22.00; za skupine po dogovoru.


Turistična kmetija Borko

Črešnjevci 9, Gornja Radgona

Telefon: +386 (0)41 730 093

Odpiralni čas:

za skupine po dogovoru.


Turistična kmetija Hari

Spodnja Ščavnica 42, Gornja Radgona

Telefon: +386(0)31 837 321

Odpiralni čas:

petek - nedelja: 10.00 - 23.00.

Za skupine po dogovoru.


Turistična kmetija Pri Alenki

Gornji Ivanjci 21, Spodnji Ivanjci

Telefon: +386(0)31 846 680

Odpiralni čas:

petek: 15.00 - 22.00

sobota: 10.00 - 23.00

nedelja: 10.00 - 21.00

Za skupine po dogovoru.


Turistična kmetija Roškar

Lastomerci 25, Gornja Radgona

Telefon: +386 (0)2 564 95 75

Odpiralni čas:

petek: 15.00 - 23.00

sobota in nedelje: 12.00 - 22.00.

Za skupine po dogovoru.

Pijača

Gornja Radgona slovi po izvrstnih penečih in mirnih vinih kot so različne radgonske penine, Frangeževe penine, Radgonska ranina (iz grozdja avtohtone trte), Janževec in Traminec. Žejo pa pogasijo tudi piva lokalnih butičnih proizvajalcev kot sta pivovarna Kostanj in Bevog. Možni so vodeni ogledi vinskih kleti in pivovarn z degustacijami.

Nakupovanje

V Gornji Radgoni je več večjih trgovin. Na Kmečki tržnici (ob petkih med 8. in 13. uro) in Ekološko kmečki tržnici na meji (ob sobotah med 8. in 12. uro) pa se lahko oskrbite z domačimi pridelki in izdelki.

Kultura

Gornja Radgona ima bogato kulturno dediščino in zgledu kulturno dejavnih prednikov skušajo slediti tudi današnji prebivalci občine, ki se zavzeto udejstvujejo na številnih kulturnih področjih. V občini Gornja Radgona se letno zvrsti med 300 do 400 raznovrstnih prireditev, ki jih organizirajo javni zavodi, različna ljubiteljska in druga društva.

Festivali in dogodki

Izobraževanje

Varnost

Koristne turistične informacije

Več podatkov na Wikipedia.si

Turistično informativna pisarna se nahaja na Kerenčičevi ulici 16, tik ob nekdanji meji in mostom čez reko Muro. V njej je mogoče dobiti turistične informacije o občini Gornja Radgona in širše o Sloveniji. Na voljo je široka izbira turističnih prospektov o občini in krajih po Sloveniji.

Obiskovalcem TIC-a so na voljo:

  • informacije o turistični ponudbi,
  • informacije o prireditvah v občini,
  • prodaja vstopnic za gledališke predstave in koncerte,
  • organizacija turističnih izletov,
  • prodaja ribolovnih dovolilnic,
  • prodaja razglednic,
  • bogata ponudba spominkov iz našega področja (unikatni izdelki iz lesa, ličja, keramike in stekla domači med, ekološko pridelani sadni sokovi, vrhunska vina)
  • vodeni ogledi občinskih znamenitosti,
  • vodeni ogledi kleti Radgonskih goric.

Telekomunikacije

Prihod na destinacijo

V Gornjo Radgono se lahko pripeljete z avtomobilom ali avtobusom. Najbližje potniške železniške postaje so v Murski Soboti (12 km), Ljutomeru (30 km) in Mariboru (40 km). Najbližja letališča so v Mariboru, Grazu in Zagrebu.

Transport po destinaciji

Transport po destinaciji je možen z avtomobilom, avtobusom, turističnim vlakcem, kolesom.

Spanje in namestitev

Ignac Kralj

Sp. Ščavnica 14

9250 Gornja Radgona

Tel: 00386 (0)2 564 85 03

Mobilni telefon: 00386 (0)41 812 237


Marta Rožman

Grajska cesta 21

9250 Gornja Radgona

Tel: +386 (0)2 561 11 66


Prenočišča SONČEK - Mihalič Maček

Moše Pijade 6

9250 Gornja Radgona

Tel:+386 (0)2 561 17 03


Prenočišča Vinogradniška kmetija BORKO

Črešnjevci 9

9250 Gornja Radgona

Tel: +386 (0)41 730 093

Tel: +386 (0)2 561 13 79

e-mail: vino.borko@hotmail.com


Turistična kmetija "PRI ALENKI"

Gornji Ivanjci 21

9245 Sp. Ivanjci

Tel: +386 (0)2 560 90 90

Mobilni telefon: +386 (0)41 538 108


Vinotoč "VINSKI HRAM" Ludvik Trplan

Črešnjevci 229

9250 Gornja Radgona

Tel:+386 (0)2 562 11 38

Nadredna destinacija

 Informacije o državi: Slovenija